»Kakor mokra dlaka diši / na naju človeška ljubezen«

»Humanitarnost ni le odgovornost, temveč najlepše izražena oblika človeškega sočutja.«

»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih. Telo se ponižno dvigne v pokončen položaj. Radostim se človeške drže. Ni samoumevna. Čuvala jo bom. Ne smem pogledati navzdol, spodaj je preteklost, le majhen spust oči me lahko zamaje. Prihodnost? Zavisi samo od ravnovesja zdaj.«

»Izraz človeški metapnevmovirus pa 'zveni nekako strašljivo'.«

»Njegova postavitev zajema nekakšen 'umetni realizem' našega obstoja, s katerim smo dosegli vrh človeškega absurda in ga prignali tako daleč, da vprašanje 'Kdo smo in kam gremo?' naenkrat ne zveni več domače.«

»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«

»Dramatični mir, pozdravljam te in se ti zahvaljujem, da si me postavil na konico svojega noža. Loviti moram krhko ravnovesje, da ne zdrsim, solza, po tvojem rezilu. Nikjer ni nikogar.«

»Čas pa mineva in mineva … Otožna ob izgubljenih iluzijah, neutolažljivo žalostna ob smrtih, zrem v modro ravnino: morje ne obžaluje neštetih smrti valov, ki nenehno ponikajo na sipkem pesku obale, morje ve, da se v duši oceana rojeva nov vzgib, bodoča jata valov, neštetih, ponavljajočih se, med seboj v sorodu, a neponovljivih in enkratnih v naraščanju in usihanju, prelepih valov v živosti modrega življenja! Da mi je dano biti val!«

»Najprej mi ni všeč, če književnost opredeljujejo glede na vsebino. Poleg tega je besedo prehod uporabljal Egon Krenz, naslednik Ericha Honeckerja. Politbiro je začel izvajati prehod. To se mi je vedno zdelo neumno. Kot bi obrnili jadro in naredili obrat.«